Zaradi posledic samomora vsako leto umre več kot 700 000 oseb. Število oseb, ki jih samomor globoko zaznamuje, je pa še veliko višje.
Gre za temo, ki je v današnjem svetu zelo prisotna, a tesno zagrajena z zidovi tišine in stigme. Za reševanje te problematike pa je potrebno razbiti te zidove in ustvariti prostor odprtosti, razumevanja in podpore, prostor za sočuten in iskren pogovor, ki ima večjo moč, kot si mislimo. K temu nas spodbuja tudi Mednarodna zveza za preprečevanje samomora z geslom “Pričnimo pogovor”.
O stiskah, hudih življenjskih težavah in celo samomorilnih mislih se ni enostavno pogovarjati. A je pogovor v takih primerih izjemno pomemben. Če okoli sebe prepoznamo koga, ki bi lahko bil v stiski, se ne bojmo pristopiti do njega in načeti pogovora o tem. S sočutnim in razumevajočim odnosom bomo tej osebi pokazal, da njen obstoj v našem življenju nekaj pomeni.
Spodnji koraki nam lahko služijo kot okvir, kako se tega lotiti. Tako bomo tej osebi pokazali, da nam je mar zanjo, kar je že zelo velik korak k pomoči. Pristen odnos in stik z drugo osebo največkrat rešujeta življenja.
- korak – PRIPRAVA: Za pogovor si vzamemo čas, poiščemo primeren trenutek in primeren prostor. Včasih se lažje pogovarjamo ob skupnih aktivnostih, npr. ob kartanju ali sprehodu. Premislimo, kakšne besede bomo uporabili, se poskusimo pripraviti na čustva, ki jih bomo občutili, če nam nekdo pove, da razmišlja o samomoru, pripravimo ideje, kako bi lahko pomagali tej osebi oziroma kam bi jo lahko napotili.
- korak – VPRAŠATI: Pomembno je, da ne obsojamo, ampak z vprašanji poskušamo usmeriti in dodatno motivirati pripovedovanje osebe. Pri tem tudi gradimo odnos. Pomagamo si z odprtim tipom vprašanj (Kako, kdaj, zakaj …). Ko poslušamo o težavah, naša naloga ni, da takoj postrežemo s potencialnimi rešitvami teh težav. Namen pogovora je, da osebi omogočimo, da sama razmišlja o svojih težavah in preko tega najde rešitve ter da vzpostavimo čustveno vez in zaupanje. Pomembno je tudi, da pri tem oseba morda že sama dobi vpogled v povezavo med samomorilnimi težnjami in dogodki v življenju. Morda bomo v pogovoru začutili, da se z osebo dogaja več kot le soočanje z običajnimi življenjskimi izzivi. V tem primeru se ne bojmo vprašati, če ima oseba samomorilne misli. Obstaja mit, da bomo s tem take misli in dejanja celo spodbudili, ampak to ni res. Vprašanje lahko zastavimo bolj ali manj neposredno. Bolj neposredno: »Zdiš se mi zelo nesrečen. Ali razmišljaš o samomoru?« Manj neposredno: »Ali kdaj opaziš, da si želiš, da bi lahko zaspal in se ne bi nikdar zbudil?«. Izberimo tiste besede, ki nam bodo bolj ustrezale, da bomo v pogovoru pristni.
- korak: POGOVARJANJE: Raziskujmo in poskušajmo razumeti položaj (kako pogoste so misli o samomoru, koliko si želi oseba umreti, ali že ima izdelan načrt za samomor…). Poskušamo odkriti razloge za razmišljanje o samomoru. Lahko si pomagamo z vprašanji, kot so: “Kaj vse so razlogi, zakaj bi umrl?”, “Kaj je v zadnjem času še posebej težko?”. Med pripovedovanjem osebo pozorno poslušamo in se ji trudimo dati vedeti, da poskušamo razumeti, da so stvari, ki se tej osebi dogajajo, res težke (“Razumem, to so res težke okoliščine.”). Nato poskušamo poiskati razloge za življenje: »Kdo te bo najbolj pogrešal?«, »Kaj je pa trenutno najboljši del tvojega življenja?«, »Na katere svoje lastnosti si lahko ponosen/-a?«. Vprašanja naj v tem oziru ne bodo direktna, saj bi nas v primeru, da osebo vprašamo, zakaj je vredno živeti, lahko ta takoj zavrnila, češ da ni ničesar. Toda v osebah s samomorilnimi mislimi v ozadju pogosto še tli želja po življenju.
- korak: ODNOS ZAUPANJA: Po pogovoru preverimo počutje osebe, ali se je želja po smrti spremenila. Če je oseba vsaj malo razbremenjena, se pogovarjajmo o načrtovanju tistega dne in naslednjih korakih za okrevanje. Osebo lahko prosimo, da nam obljubi, da si do naslednjega dne, ko bomo spet v stiku z njo, ne bo ničesar naredila (temu pravimo obljuba za življenje). Mi pa moramo držati zavezo in osebo v dogovorjenem času ponovno kontaktirati.
- NAPOTITEV IN KROG PODPORE: Osebo spodbudimo, da težave pove tudi drugim izven svoje socialne mreže ter ji pomagamo, da čim prej dobi ustrezno strokovno pomoč. Seznami so na spletni strani zivziv.si.
Vir: Pogovor o samomoru, praktični priročnik za pogovor o najtežjih življenjskih vprašanjih (Vita Poštuvan, 2019)
Foto: Karmen Zalokar, Marko Rus