Piše: Prof. dr. Gregor Starc, SLOfit
Otroci in mladostniki po vsem svetu se srečujejo s podobno in zelo perečo težavo, ki izhaja iz povsem spremenjenih vzorcev življenjskega sloga, namreč s pomanjkanjem gibanja. V ZDA so 12-letniki že pred pandemijo covida-19 za zasloni v povprečju presedeli 5 ur, med pandemijo pa se je njihov zaslonski čas povečal na kar 7,7 ur dnevno. A trendi podaljševanja sedečega časa se ne dogajajo le na drugi strani Atlantika. V slovenski raziskavi Analiza razvojnih trendov otrok v Sloveniji (ARTOS), ki jo na Fakulteti za šport izvajamo vsakih 10 let že od 70. let 20. stoletja, se je pokazalo, da se je skupni sedeči čas naših otrok v prostem času v zadnjih desetih letih povečal iz 4,6 na skoraj 6 ur dnevno. Ko temu prištejemo še čas sedenja v šoli, lahko torej govorimo kar o 12-urnem sedenju. Pri tako dolgem času dnevnega sedenja se seveda lahko upravičeno popraskamo po glavi in se vprašamo, kje naj otroci in mladostniki sploh najdejo čas za telesno dejavnost. Raziskava ARTOS je namreč pokazala, da se je obseg dnevne telesne dejavnosti slovenskih otrok od leta 2013 povečal le za 12 minut, torej iz 74 na 88 minut dnevno. Ob dvanajstih urah sedenja in slabi uri in pol zmerno do visoko intenzivne telesne dejavnosti, preostalo uro ali uro in pol budnega časa otroci porabijo še v nizko intenzivni telesni dejavnosti, ki nima kakšnih bistvenih pozitivnih učinkov na njihovo telesno zmogljivost.
To gromozansko nesorazmerje med sedenjem in telesno dejavnostjo otroci in mladostniki plačujejo s slabšanjem telesne zmogljivosti, ki za seboj prinese še vrsto drugih negativnih učinkov – od naraščanja debelosti do naraščanja anksioznosti in čustvene otopelosti. V Sloveniji namreč zelo dobro vemo, kaj se dogaja s telesno zmogljivostjo otrok, saj smo edina država na svetu, ki že več kot štirideset let spremlja telesni in gibalni razvoj otrok s pomočjo sistema SLOfit, v okviru katerega vsak april v naših šolah izvedemo meritve za Športnovzgojni karton. Te podatke brez primere lahko upravičeno dojemamo kot nacionalno bogastvo, saj je danes v zbirki teh podatkov vključenih že več kot polovica vseh živečih državljanov Slovenije. Ti podatki nam služijo za oblikovanje politik na področju telesne dejavnosti in za izboljševanje kakovosti športne vzgoje v šoli, zaradi česar so naši otroci še vedno najbolj telesno zmogljivi v Evropi, a zgolj zaradi tega, ker se s podobnim ali še hujšim trendom zmanjševanja telesne zmogljivosti srečujejo tudi otroci iz drugih držav.
Podatki SLOfit nam kažejo, da so se otroci in mladostniki v Sloveniji začeli soočati z upadom telesne zmogljivosti od sredine 90. let 20. stoletja, kar popolnoma sovpada s prihodom osebnih računalnikov, interneta in kabelske televizije v naše domove. Ta sodobna tehnologija je otroke in mladostnike prikovala pred zaslone, nekaj let kasneje pa so se ji pridružile še tablice in pametni telefoni ter virtualno življenje in komunikacija na socialnih omrežjih. Po petnajstih letih opozarjanja na ta zaslonski pritisk, ki je zarezal v prostočasne telesne dejavnosti otrok in spremenil njihovo gibalno vedenje, nam je v šolskem letu 2010/11 uspelo v slovenske osnovne šole vpeljati interventni program Zdrav življenjski slog, ki je vsako leto več kot 30.000 otrokom prinesel dve dodatni uri športa v šoli. V naslednjih osmih letih je telesna zmogljivost naših otrok doživela svojo renesanso, saj smo bili edina država na svetu, ki ji je uspelo v tem času zvišati telesno zmogljivost otrok in zmanjšati pojavnost debelosti. Pri fantih se je telesna zmogljivost med šolskima letoma namreč zvišala za šest odstotkov, pri dekletih pa kar za deset odstotkov. To je pomenilo, da so fantje dosegli raven telesne zmogljivosti, kakršno so imeli otroci v času osamosvojitve Slovenije, dekleta pa so dosegla sploh najvišjo raven telesne zmogljivosti v zgodovini spremljave Športnovzgojnega kartona in so za skoraj deset odstotkov presegle otroško telesno zmogljivost svojih mam. Ker ostale evropske države nimajo toliko podatkov in lahko za primerjavo vzamemo le podatke merske naloge skoka v daljino z mesta, vemo le to, da so slovenski otroci v eksplozivni mišični moči v evropskem vrhu, saj bi povprečni fant iz Slovenije pristal med trideset odstotki najboljših fantov v Evropi, povprečna deklica iz Slovenije pa celo med dvajset odstotki najboljših v Evropi.
Lahko smo bili zares zadovoljni, a je za soncem prišel dež. V šolskem letu 2018/19 namreč nismo več dobili evropskega denarja za Zdrav življenjski slog, naša politika pa tudi ni bila pripravljena zagotoviti proračunskega denarja za otroke, zaradi česar je telesna zmogljivost naših otrok že v tem letu rahlo upadla. Še hujša nevihta pa se je razbesnela s pandemijo covid-19, ko smo v črednemu nagonu pridružili ostalim evropskim državam in smo v neracionalnem strahu pred tem, da bi otroci širili okužbe, zaprli šole, jim prepovedali druženje, jim omejili gibanje in jim onemogočili športno vadbo. Na ta način smo sprožili največji socialni eksperiment v zgodovini človeštva, saj smo skoraj celotni populaciji otrok omejili dostop do telesne dejavnosti. Posledice so bile grozljive, saj je telesna zmogljivost naših otrok in mladostnikov upadla na najnižjo točko v zgodovini spremljave. Naše fantje in dekleta so že po dveh mesecih zaprtja šol izgubili skoraj šestnajst odstotkov telesne zmogljivosti, kar se morda ne sliši grozljivo, če pa vemo, da je v predhodnih letih ta sprememba nihala za pol odstotka gor ali dol in je bila sprememba v dveh mesecih 65-krat večja kot v običajnem letu, potem opis grozljivo postane kar ustrezen. Med šolanjem na domu so otroci sicer poročali, da so preživeli nekoliko več časa zunaj kot prej, vendar pa je bila intenzivnost njihove telesne dejavnosti nizka, medtem ko so samo za zasloni v tem času preživeli skoraj šest ur, preostali čas pa preživeli v zaprtih prostorih sede ali v območju telesne dejavnosti nizke intenzivnosti.
Kako torej otrokom in mladostnikom pomagati? Že na primeru Zdravega življenjskega sloga smo dokazali, da je mogoče telesno zmogljivost s samo dvema dodatnima urama športne vzgoje na teden spraviti v prave tirnice, če pa nam tudi doma uspe omejiti čas sedenja in predvsem čas sedenja za zasloni, bodo naši otroci spet imeli možnost zdravega razvoja, ki jim bo omogočil večjo kakovost življenja in zmanjšal zdravstvena tveganja za odraslo dobo. Otrokom in mladostnikom na ta način lahko zagotovimo, da bodo namesto v virtualnem svetu spet uživali v materialnem svetu, v naravi in med prijatelji, se pri tem zadihali, dobili kakšno prasko, preživeli kak padec, se pogumno postavili nazaj na noge in postali odgovorni ljudje. Sedeti ali gibati se torej sploh ni vprašanje.
