Ljudje smo si različni – nekateri takoj jasno in glasno (včasih za koga morda celo preglasno) povejo, da jih nekaj moti in da nečesa ne bodo naredili, drugi pa morda v strahu, da ne bi ugajali drugim ali pa da bi druge prizadeli, marsikaj »požrejo« in jim gre beseda »ne« le stežka z jezika. Vendar pa je za vsakega izmed nas pomembno, da imamo dobro postavljene osebne meje in da jih v odnosih z drugimi znamo tudi primerno izraziti.
- Osebne meje – Kaj?
Meje so zelo širok pojem in so lahko zelo konkretne, določene in jasne (npr. meje med državami ali policijski trak, ki prepoveduje prehod). Osebne meje pa so že malo manj oprijemljive, a zato nič manj pomembne; omogočajo nam, da živimo v skladu s sabo. Osebne meje nas usmerjajo pri vzpostavljanju odnosa do drugih na način, da upoštevamo svoj notranji kompas. Meje nas v resnici v odnosu do drugih definirajo, preko njih lahko okolici sporočimo, kdo smo.
- Osebne meje – Zakaj?
Postavljanje meja ni sebičnost – je način skrbi zase in način gradnje zdravih odnosov z drugimi. Če ne izražamo jasno svojih osebnih meja, lahko do drugih pogosteje občutimo zamero, razočaranje in jezo, ko jih ti prestopijo. Gotovo imaš izkušnjo, ko si bil na nekoga jezen, ampak si to zadržal zase, njemu se pa ni niti sanjalo, da te je razjezil ali s čim te je razjezil. Če se to večkrat ponovi, se v nas kopičita nejevolja in zamera do tega človeka, kar načenja odnos in slabo vpliva na naše duševno zdravje.
Meje nas tako obvarujejo pred tem, da bi naši odnosi za nas postali škodljivi tako na čustveni ravni kot iz praktičnega vidika (»zapravljen« čas, finančne težave, izgorelost …). Obenem omogočajo razvoj osebnosti in samostojnosti ter pomagajo krepiti posameznikovo samozavest.
- Osebne meje – Kako?
Najprej se moramo zavedati, kdo smo – kaj so naša načela, potrebe, želje, občutki; in se kot take sprejeti, se imeti radi. Potem moramo razmisliti, kaj želimo s postavljanjem mej doseči. Šele takrat lahko okolici jasno povemo »tega si sedaj želim, tega pa ne« ali »to je dobro zame« ali »to potrebujem« ali »tega nočem« ali »to me prizadene« in »tukaj postavljam mejo.«
Nekaj vprašanj, ki nam lahko pomagajo pri definiranju svojih osebnih meja:
- Kaj mi povzroča nepotreben stres ali nelagodje?
- Koga ali česa se veselim?
- Koga ali česa me je strah?
- Kaj v mojem življenju me izčrpava?
- Kaj mi daje občutek varnosti, podpore in lastne vrednosti?
Nato moramo meje na jasen, miren in dosleden način sporočiti tudi okolici. Pri tem nam lahko pomaga asertivna komunikacija, ki nam omogoča ohranjanje medsebojnega spoštovanja v razmerju. Nekaj nasvetov za asertivno komuniciranje:
- Namesto »ti stavkov« (Ti si res šlampast, ker nikoli ne pospraviš šotorke na svoje mesto) uporabi »jaz stavke« (Če ne pospraviš šotorke na svoje mesto, se ustrašim, da je ni, izgubljam čas z iskanjem in sem živčen, ker bom zamudil program).
- Pozorno poslušaj in se poskusi vživeti v kožo drugega.
- Aktivno išči kompromise, toda kompromisov ne sklepaj, če so zahteve drugega zate nesprejemljive.
- Priznaj svojo krivdo, kadar si kriv, in prevzemi odgovornost za svoja dejanja.
Vabimo te, da si več o asertivni komunikaciji prebereš v priročniku Vzgoja za odnose.
Ko imamo mejo enkrat postavljeno in smo jo izrazili okolici, jo moramo dosledno vzdrževati. Lahko jo tudi prilagodimo, če ugotovimo, da za nas ni več relevantna ali pa da smo jo zastavili preveč ali premalo strogo, da bi nam služila tako, kot želimo.
Zaključek
Postavljanje meja v odnosih ni diktatura – jaz postavim mejo in konec. Pomembno je, da pri tem upoštevamo tudi meje drugega in skupaj najdemo rešitev, s katero smo vsi zadovoljni.
Viri in več informacij:
https://www.mojpsihoterapevt.si/clanek/Meje-v-odnosih/id/221